»Mami? Rad bi imel vsaj enega prijatelja!«

Zagotovo ste že kdaj pokukali v svoj album fotografij še iz časov, ko ste bili majhni.
Zagotovo ste že kdaj pokukali v svoj album fotografij še iz časov, ko ste bili majhni. Spomnite se svojih prvih prijateljev in iger, ki ste se jih skupaj igrali. Utrujeni ste prišli domov iz šole, naredili vso domačo nalogo ter kljub temu komaj čakali, da se s kolesom odpeljete do svojih prijateljev. Pozvonili ste na vrata njihovih hiš ter s sramežljivim glasom njihove starše vprašali: »Ali lahko moj prijatelj pride ven, da bi se igrali?«. Domov ste prišli, ko je mama zakričala: »Kosilo!«, mobitelov ni bilo, a starši so vedeli, da ste blizu in da vam lahko zaupajo. Včasih so poslali še brata, da vas pogleda, a hkrati, da vam ne da občutka, da vas nadzoruje. Odkrili in delili ste poti za katere so vedeli le redki. S prijatelji ste si izmislili in izmenjali številne ideje, ki so popestrile druženje. Pa ste se lovili, šli skrivalnice, delali bunkerje iz vejevja sredi gozda, tekmovali pri številnih športih in drug drugega ščitili, če je prišlo do kakšnih nesoglasij. Pa ste se začarali, preoblekli v gusarje, lovce, živali, vile in kakšna druga bitja. Včasih ste si izmenjali tudi spominsko knjigo, v katero so vam prijatelji kaj narisali ali napisali. Tako svobodni, tako svoji. Toliko smeha, radosti je bilo čutiti v vseh vas. Brezskrbnosti.
In zdaj si vse to želite za svoje otroke, mar ne? Da imajo svoje prijatelje in da se veselijo skupaj z njimi.

Žal se velikokrat zgodi, da je ravno vaš otrok tisti, ki je sam in brez prijateljev. Sprašujete se zakaj ga ne sprejmejo, zakaj ga odrivajo, kaj je narobe z njim in se po tihem sprašujete: »Kako to, da mu ne uspe obdržati vsaj enega prijatelja?« Drugi ga odrivajo, dražijo in se iz njega norčujejo. Vi pa si le želite, da bi bil srečen, da bi našel nekaj prijateljev in veselje. Da naveže prijateljstva preko katerih se nauči sodelovanja, socialnih veščin, obvladovanja nesoglasij in deljenja. Zavedate pa se tudi, da drugim otrokom ne morete ukazati, da bi vašega otroka imeli radi. Seveda vam ni vseeno, ko opazujete kako vrstniki vašega otroka zavračajo in ne sprejmejo. Težko vam je, ker opazite, da je vaš otrok osamljen in da v njem izginja tisti otroški sij v očeh. Za veliko otrok navezovanje prijateljskih stikov ni enostavna naloga. Bodimo iskreni, tudi odrasli kdaj težko navežemo stik, a pri otrocih toliko bolj boli. Včasih ne vidimo, včasih pozabimo, da čeprav so majhni,  vidijo, čutijo in nam na ves glas kričijo ter sporočajo, kaj se v njihovih srčkih pravzaprav dogaja. Velikokrat otroci s težavnejšim značajem – med drugim hiperaktivni, impulzivni otroci in otroci, ki imajo težave s pozornostjo težko sklepajo in ohranjajo prijateljstva. Ker slabo obvladujejo lastne vzgibe, se odzivajo agresivno, težave rešujejo neuspešno in velikokrat niso zmožni razmisliti o morebitnih posledicah dejanj. Težje počakajo, da pridejo na vrsto in sprejemajo predloge vrstnikov. Posledično drugi otroci moteče otroke osamijo, izločijo ali se norčujejo iz njih. Pozabimo pa, da se tudi otroci, ki doživljajo zavrnitve s strani vrstnikov, počutijo osamljene, nesigurni vase ter odklanjajo skupinske aktivnosti in  druženje.

Sigurno se sedaj sprašujete kaj lahko kot starš naredite sami, ne? Otroka lahko naučite kako naj vzpostavi stik in se vključi v skupino, dodatno lahko pomaga, da se z otrokom vsak dan igrate in ga spodbujate, da usvoji socialne veščine (ste mu zgled). Da pohvalite prijateljsko igro, če jo opazite ter otroka spodbujate, pohvalite, če opazite, da sodeluje z drugimi vrstniki. Da se nauči dajanja in sprejemanja v odnosih. Pri tem dajajte zgled, kako se med igro izmenjevati, deliti stvari, počakati in dajati pohvale. Sledite otroku, govori vam, opazujte ga. Bodite potrpežljivi in ostanite mirni. Ne pozabite, da se otroci od vas učijo in da ste mu zgled (ne glede v kakšno situacijo vstopate). Prav tako lahko pomagate otroku, da se nauči kako se pogovarjati s prijatelji in da se kdaj dogovorite, da k vašemu otroku na obisk pridejo prijatelji ter ob tem spremljate njihovo igro. Otroku pomagajte, da se nauči reševati nesoglasja, ki se pojavijo tekom dneva. Le to lahko naredite preko igre in da se spustite na njegovo raven, da za nekaj časa greste v njihov svet. Da zaigrate kakšno situacijo, nesoglasje, ki se je zgodilo (sama rada to izvedem s plišastimi igračami ali s plastelinom) ter se z otrokom pogovarjate o tem kako bi sam rešil težavo oz. kakšno rešitev bi predlagal. Sama dodatno prakticiram, da na list papirja narišem različne obraze s čustvi in se z otrokom pogovarjam o njih. Vprašam: »Kateri obrazek si pa ti danes?«, in na podlagi tega peljem pogovor naprej. Spustim se v otrokov svet. Velikokrat slišim, da so otroci pač otroci in da so majhni in da se jim nič ne dogaja, da ne razumejo. Oh in kako zelo se jim dogaja. Tudi njihov svet, dan je poln trenutkov, situacij, kjer se različna čustva in občutki prepletajo med seboj. Pomembno je, da se o čustvih z njimi pogovarjamo ter da izrazijo vse kar je nakopičeno v njih. Da jih vprašamo: »Zakaj si jezen, žalosten?, »Kako lahko nekomu pomagaš, ko je jezen, žalosten?, »Zakaj misliš, da ničesar ne narediš dobro?«, »Kaj ti gre res dobro?«, »Kaj te je prizadelo?«, »S kom bi se več rad/-a družil/-a?«,…

Da otrokom damo vedeti, da verjamemo v njih in da vsi kdaj delamo napake. Da si vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti. Da je prijateljstvo vrednota, ki ne pozna let. Da se najdemo v različnih situacijah, okoliščinah. Da jih naučimo, da nas prijateljstva naučijo ogromno o nas samih. Da je prijateljstvo tisto, ki gre skozi številne preizkušnje. Da včasih niha, da nas včasih preizkuša in da nas vedno opominja kdaj smo in kdaj nismo na pravi poti.

Ne pozabite, da otrok opazuje. Kakšen zgled bomo pa si zna odgovoriti vsak starš sam. Danes se sklonite v njegovo višino in ga poglejte v oči. Vidite? Tam je. Spodbudite ga k uporabi pozitivnega samogovora, da se bo resnično začutil in imel rad. Da ko mu bo življenje postalo pretežko, se bo pogledal v ogledalo in si rekel: »Tu sem!«, in se nasmehnil.
Ker verjamem, da si vsak zasluži svojo spominsko knjigo in vsak zapis vsaj enega prijatelja v njej. Da si zasluži, da mu nekdo potrka na vrata in ga povabi na igro.

Ker verjamem v vas.
Amadea Gomboc, mag. psih., www.lickagor.com

 

Vse pravice pridržane © DonA shop 2021, izdelava MMStudio
zapri Na spletnih straneh Donashop.si uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja
spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli
nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah.